Citati:
• »Moj bog, kako debel je moj obraz! Miriam, kraljica bajs! Če sem svojo brado potiskala na prsni koš, sem imela dvojno kot moja mami. Trebuh že dolgo ni več trebušček, ampak pravi boben. Moje prsi so pa prava katastrofa. Ne razumem, da je dejansko obstajalo nekaj sošolk, ki so mi zavidale obseg prsi.«
• »Nujno moram shujšati, sem si rekla. Nujno! Vsaj osem kil! Hotela sem tehtati petdeset kil kot pred dvema letoma, niti grama več.«
• »Ko mi je prijateljica ponudila bonbon in sem ga vzela, sem se šele kasneje spomnila, da so v njem tudi kalorija. Bila sem jezna. Če bi res hotela shujšati, bi morala biti bolj pozorna, tudi pri takšnih malenkostih.«
• »Kruh sem zavila v vrečko in ga dala nazaj v torbo. Pravzaprav mi sploh ni bilo težko in bila sem ponosna, da sem se tako zlahka odpovedala malici.«
• »Feliks je imel vrečko krompirjevega čipsa in mi jo je držal pred nos. Zmajala sem z glavo. Feliks se je začudil: »Si bolna?« »Pokvarjen želodec,« sem zamrmrala. Kako praktičen je lahko tak izgovor! Zdaj sem že celo sama verjela, da je tako. Bilo mi je slabo. Moj želodec je zdrsnil v višino kolen. Lačna! Lačna! Lačna! – so se javljale celice v možganih.«
• »Ostajala je le ena pot. Nobenih sendvičev s pašteto več, nobenih čokolad in nobenih drugih visokokaloričnih stvari! Pazila bom, kaj zbašem vase. In začela bom šteti. Tisoč kalorij na dan, več od tega trenutka dalje ne bom zaužila.«
• »Od same lakote nisem mogla zaspati. Po želodcu mi je krulilo in zaradi topega, temačnega občutka se mi je rahlo vrtelo. Lahko bi šla dol in si kaj vzela iz hladilnika, a hotela sem si dokazati, da zmorem zdržati in da sem zadevo s hujšanjem vzela zelo resno.«
• »Roke sem položila na trebuh, a še vedno nisem zasledila spremembe. Trebuh se je kot vedno izbočil. Morda je kriva vsa voda, ki sem jo popila, da b i prevarala samo sebe. Po želodcu mi je klokotalo. Tako hitro na žalost ne gre s hujšanjem.«
• »Preučila sem seznam s kalorijami in šele takrat sem se zavedala vse bede. Bila sem tako nevedna! Samo žrla in goltala sem, tu košček torte, tam pecivo, pa čokoladica – mimogrede sem vse to požrla. Telo pa je porabilo več ur, da se je teh kalorij znebilo. Kako porazno. Če bi eno uro počasi kolesarila, bi pokurila le dva koščka čokolade ..."
• »Glasek v meni mi je pravil: »Debela in lena, to si! Preveč udobna, da bi svojo široko zadnjico ob sedmih zjutraj posadila na kolo! In ti bi rada shujšala? Vse samo prazne obljube! Kako šibka si, prava sramota!«
• »Najbolje bi bilo, da bi svoj videz popolnoma spremenila. Deset kil manj in že bi bila drug človek.«
• »Pojedla sem. Tako sem imela preveč energija, ki sem se je morala znebiti.«
• » »Hočem tehtati petdeset kil in tudi bom tehtala petdeset kil,« sem rekla. »Če sta mislili, da se bom tik pred ciljem vdala, sta se zmotili!« Pa ravno pica! To sploh ni bila nobena skušnjava. Samo pomislila sem na ogromno število kalorij in me je že minilo do nje. Če so drugi postali šibki pri pici - prosim! Jaz ne. Obvladala sem se, imela sem se pod nadzorom.«
• »Nasmehnila sem se in pojedla vse tri piškote. Nisem se spomnila ničesar, kar bi mu lahko rekla. Bilo je popolnoma bedno. Tisočkrat sem si predstavljala ta prizor in občutke sreče, ki bi me preplavljali, toda zdaj se nisem spomnila ničesar. V glavi je bila praznina. Mislila sem le na to, koliko kalorij so imeli ti piškoti in da se bom po njih zagotovo zredila.«
• » »Ali bi kak piškot?« je vprašala gospa Strang in mi ponudila celo škatlo. Odkimala sem. »Tako sem že sita, res.« «
• »Moja soba je bila v tretjem nadstropju. Ostali so se pritoževali nad velikim številom stopnic, meni pa je bilo prav. Pri hoji po stopnicah bom vsak porabila nekaj kalorij.«
• »Kaj naj tu, kjer nimajo niti tehtnice? Ti lenoba! Tu zapravljaš čas, namesto da bi telovadila. Daj, petdeset počepov, preden se vrne Michelle! Če se boš potrudila, ti jih bo morda uspelo narediti sto! Poslušala sem svoj notranji glas.«
• »No, bravo Miriam! Kako lepo, nažiraš se! Čestitam! Ali nisi hotela shujšati še dodatnih šest kil? Zdaj očitno ne več. Takšna si že kot tvoja mama, slabotnež! Priznaj že končno: Hrana se ti zdi okusna! Prav želiš si je! Kako odvratno!«
• »Moje telo me je po nažiranju izdalo. Nisem ga imela več pod nadzorom. Ušlo mi je. Delalo je, kar je hotelo. In hotelo je le eno: žreti! Moje roke so se osamosvojile. Jemale so kruh, segale po maslu, mazale rezine, rezale paradižnike, ribale sir in kasneje segle po šunki. Joj, kako bi si odsekala vsak prst posebej!«
• »Ko sem na silo, zaradi tega, ker je oče hotel, da jem pojedla sendvič, sem se spomnila, da mi je še vedno ostalo sredstvo, za katerega ni vedel: prst v usta! Ko je bilo zunaj vse, kar mi je vsilil, sem se počutila kot zmagovalka. Nihče mi ne more ukazovati! Naj godrnjajo in nergajo, jaz bom delala kar hočem! In pri tem sem se počutila dobro, saj sem vedela, da imam moč.«
• »Moje spričevalo je postalo zelo dobro. Trud in ambicioznost sta se poplačala in pri marsikaterem predmetu se mi je ocena zaradi perfekcionizma zvišala. Zadala sem si, da bom naslednje leto najboljša v razredu!«
• »Šlo mi je na smeh. »Anoreksije pa že nimam .« Kaj si pa misli tale? Če bi vedela, koliko truda me je stalo, da se ponovno ne zredim? Če ne bi imela toliko samodiscipline in trdne volja, mi nikoli ne bi uspelo! Če bi hotela, bi lahko takoj spet normalno jedla. To vendar ni nobena umetnost.
• »Mami je bila še vedno ogorčena. »Zato torej nosiš dolge rokave sredi poletja! Nihče ne sme opaziti, kako grozno si shujšala!« »kakšna neumnost!« sem jo nadrla. »Saj sploh nisem suha.« Široke srajce sem nosila, ker so mi preprosto všeč in ker sem v njih fino skrivala svoje velikanske prsi.«
